Zgodba o znamenitih trojanskih krofih

Trojanske krofe je mogoče kupiti samo tam, kjer jih pripravljajo – na Trojanah. Kupiti jih je mogoče samo sveže, še tople; nikoli jih ne pripravljajo na zalogo. V petinpetdesetih letih oziroma odkar jih cvrejo, so jih ocvrli in prodali okoli 110 milijonov.

»Trojanski krof je doma na Trojanah,« preprosto povzame poslovno paradigmo gostinskega podjetja Trojane njegov direktor Bojan Gasior. Torej se mora tisti, ki ga zamikajo znameniti krofi velikani (njihov premer krepko presega deset centimetrov!), podvizati na Trojane. In veliko se jih …

trojanski-krofi

V štirih urah 80 avtobusov

Malce pred poldnevom je in četrtek; v restavraciji nasproti stare gostilne na vrhu trojanskega klanca pa vrvi kakor v času nedeljskih kosil. In niti enega avtobusa ni, ki bi jo »založil« s kakšnimi štiridesetimi gosti hkrati. Gostilna, kjer so začeli leta 1961 cvreti krofe, in gostinsko podjetje, h kateremu spada, sta preživela odprtje avtoceste pred desetletjem skorajda brez prask – navzlic številnim črnogledim napovedim; z dotlej močno obremenjene magistralne ceste med Ljubljano in Celjem, ob kateri je rodbina Konjšek že v 19. stoletju odprla gostilno, je promet nenadoma skorajda izpuhtel. Komu se bo ljubilo prekiniti hitro vožnjo zaradi krofov? Ah, mnogim.

»V začetku leta, drugega januarja, smo imeli osemdeset avtobusov z okoli tri tisoč avstrijskimi obiskovalci. V štirih urah,« se nasmehne Gasior. Uspelo jim je postreči vsem. Ni takšna redkost, da parkirišče med gostilno in nizko stavbo, kjer so restavracija, prodajalna krofov in drugih slaščic ter trgovina z različnimi izdelki, zasede pet, šest, sedem avtobusov. »Zato smo že pred leti začeli povečevati zmogljivosti; zdaj zmoremo postreči več kot 800 gostov hkrati.« In tako tudi ni tako poredko, da se kupci krofov in drugih slaščic podaljšajo v več deset metrov dolgo vrsto. »Ne moremo vedno predvideti, koliko ljudi bo prišlo. In priprave krofov ni mogoče pospešiti; traja približno dve uri in pol, samo uro pa, da jih ocvremo. Ampak – če bi bilo drugače, tudi vrst ne bi bilo. To nas ločuje od drugih in zato so ljudje pripravljeni počakati. Nismo podlegli evforiji, v kateri bi nas vodil samo pohlep po dobičku; to ni naša dolgoročna strategija. Tudi v teh časih pa se lahko pohvalimo s fizičnim in finančnim povečevanjem prometa.«

Na leto do 2,5 milijona krofov

Zgodovina slovitega krofa se je začela pisati leta 1961, ko je tedanja vodja gostilne Rajka Konjšek (iz družine, ki so ji po drugi svetovni vojni denacionalizirali premoženje) sklenila, da bodo svojim gostom ponudili nekaj sladkega; nekaj, kar bi lahko gostje tudi odnesli s seboj, nekaj, po čemer bi morda sčasoma postali prepoznavni … »Dotlej je bila gostilna znana predvsem po ocvrtih piščancih in kolinah,« pripoveduje Gasior. Gostom so bili krofi všeč in tako so jih začele trojanske kuharice pripravljati čedalje več – v zadnjih letih se številka suka od dva milijona do 2,5 milijona krofov na leto. To pomeni v povprečju od blizu 5500 do dobrih 6800 krofov na dan. Neznatni kraj, resda postojanka že v Antiki, ko se je tod vila rimska cesta, ki je povezovala Italijo s Panonijo, pa se je z njimi trdno zasidral na kulinaričnem zemljevidu Slovenije.

Samo naravne in domače sestavine

Krofov je v Sloveniji že dobiti takšnih in drugačnih … Ampak trojanski že desetletja ohranjajo svoj primat kot najboljši v Sloveniji. Kako jim to uspeva? »Naša prva skrb je seveda kakovost. Naši krofi so izključno iz naravnih in domačih sestavin, brez dodatkov. Naši dobavitelji so dolgoletni in preverjeni. Razvili smo blagovno znamko, ki ji ljudje zaupajo. Seveda ne smemo pozabiti na tradicijo in dolgoletne izkušnje naših zaposlenih, ki pripravljajo krofe,« razlaga sogovornik. Trojanski krofi so poleg tega narejeni ročno in vsak je štirikrat ali petkrat preverjen, preden je nared za prodajo – nikoli pa ne pozneje kot dvajset minut po ocvrtju. Šablona, ki uokvirja njegovo velikost, je ista že desetletja, a »uniformiranosti« od svojih krofov vendarle ne zahtevajo.

Najbolj priljubljen ostaja tradicionalni krof z marmelado

Izvirni trojanski krof je napolnjen z marelično marmelado, a želje ljudi se spreminjajo, »navsezadnje smo tudi v našo sicer tradicionalno ponudbo jedi dodali, recimo, pice, in tako smo povečali tudi ponudbo krofov: polnimo jih še z borovničevo marmelado, na voljo so še polnjeni z vanilijevo kremo in obliti s čokolado; oboji so priljubljeni, a tistih z marelično marmelado vendarle prodamo daleč največ.« Na splošno prodaja krofov pomeni dobro tretjino vseh prihodkov gostinskega podjetja Trojane! »Res je, da je govor o krofu, ampak pomnožite z več kot dva milijona,« se nasmehne sogovornik. (Krof stane 1,20 evra.) Krofi sicer že dolgo niso več edina trojanska slaščica; resda zmagovalna, ampak v podjetju so ustvarili tudi močno ponudbo drugih: potic, kremnih rezin, zavitkov, tort, piškotov …

Gostje se počutijo dobrodošli

Gasior je v podjetju že 38 let. »Od prvega dne sem poslušal o avtocesti in koncu podjetja,« se nasmehne. »Od sredine devetdesetih se je bojazen samo še krepila. Ni bilo malo gostiln, ki so jih ob preusmeritvi prometa z magistralnih cest na avtoceste zaprli. Ampak mi smo že pred tem razvijali in krepili odnos z gosti; včasih koga vprašamo, zakaj nas obišče, in nam odgovori, da zato, ker čuti, da smo pošteni, zanesljivi, ker se pri nas ne počuti kot številka. Nikoli se niso in nikoli se ne bodo. Preden so odprli avtocesto, smo bili tudi dovolj kapitalsko močni, da smo si lahko zadali cilj: vztrajali bomo dve leti, ne da bi kar koli spremenili, nikogar nismo odpustili in še vedno imamo 150 zaposlenih. Prvi meseci so nas navdajali s skrbjo, ampak gostje so se začeli hitro vračati. Domači in tuji. Mi pa smo si samo še bolj prizadevali zanje,« sklene Gasior.

Mateja Gruden

(Lipov list, februar 2016)

Foto: arhiv GP Trojane