Zakaj Slovenija ni gorskokolesarski raj

 

»Zakaj Slovenija ni gorskokolesarski raj?«, so se spraševali govorci na okrogli mizi na sejmu Natour Alpe-Adria, ki je bil zadnji teden januarja 2016 na ljubljanskem Gospodarskem razstavišču.

»Zdi se, da je Slovenija s številnimi gozdnimi cestami in vlakami, planinskimi potmi, gozdnimi potmi ter nekaterimi kolesarskimi parki raj za gorsko kolesarjenje. Hkrati slovenski turizem gostom skozi številne promocijske dejavnosti daje obljubo: Slovenija – zelena, aktivna, zdrava. Ali je morda ta obljuba na trhlih temeljih? Še zlasti, ker vemo, da smo pri gorskem kolesarjenju kar hitro, ko zavijemo s ceste, v prekršku?«

Okrogla miza, na kateri je devet govorcev predstavilo razmere in prizadevanja na področju gorskega kolesarjenja v Sloveniji, je poslušalca, ki je zagovornik razvoja te vrste turizma, zlahka navdala z blagim glavobolom. Številne zakonske omejitve, težave z močno razpršenim lastništvom zemljišč, nepoznavanje in nerazumevanje gorskega kolesarjenja med širšo populacijo in med ključnimi odločevalci o turizmu v destinacijah ter posledično preskromna podpora njegovemu razvoju …

Problematika sicer zadnja leta razmeroma redno polni slovenske medije – še zlasti je dvignila prah lani, ko je novogoriški zavod za varstvo narave prirediteljem odmevnega in priljubljenega festivala Soča Oudoor izdal prepoved za izvedbo ključnega festivalskega dogodka: gorskokolesarskega maratona, s čimer je tudi spodkopal temelje prireditvi, ki dolini Soče zagotovi precej gostov in prenočitev (in zaslužka, prepoznavnosti in še česa). (Pri čemer je treba dodati, da so dobili zanj dovoljenja prvi dve leti festivala – dokler so o tem odločali lastniki parcel in gozdov, kjer je potekala trasa, ter v Triglavskem narodnem parku, in ne tudi na zavodu za varstvo narave, ki se je znašel med delilci dovoljenj po spremembi zakona o ohranjanju narave.)

kolumna-MTB

Tako se je pred časom štirinajst slovenskih organizacij s področja kolesarstva in turizma združilo v konzorcij Odprimopoti.si. Ta si med drugim prizadeva za spremembo slovenske pravne ureditve, ki ni naklonjena gorskemu kolesarjenju, še zlasti ne razvoju enoslednic – razgibanih, ožjih utrjenih poti, namenjenih izključno gorskemu kolesarjenju ali večnamenski rabi, na primer hoji in gorskemu kolesarjenju, in ki so nepogrešljiv del razvite gorskokolesarske ponudbe. Spodbudila pa je tudi oblikovanje medresorske delovne skupine za gorsko kolesarjenje, v kateri so predstavniki različnih pristojnih ministrstev in civilne iniciative.

Zdajšnje razmere niso dobre za nikogar, je na okrogli mizi opozoril Peter Dakskobler, eden od prirediteljev festivala Soča Outdoor: ne za tiste, ki si želijo razvijati turizem, ne za turiste (ki venomer tvegajo globe) in ne za skrbnike narave, ker je v danih razmerah nadzorovan razvoj dejavnosti nemogoč. In tudi vzgoja kolesarjev ne, je opozoril še eden od govorcev na dogodku, kajti tabel, kot jih je videti v drugih državah, ki vzgajajo kolesarje v slogu smučarskih FIS-ovih pravil, v Sloveniji pač ni mogoče postavljati …

Da je gorsko kolesarjenje v razcvetu, je dejstvo; ne samo v Sloveniji, ampak tudi drugod po svetu. In prepovedi, s katerimi država omejuje njegov razvoj v Sloveniji, ne bodo zavrle nadaljnjega večanja populacije gorskih kolesarjev. Tako zavirajo, ironično, predvsem to, za kar bi si morala država prizadevati: gospodarski razvoj.

Mateja Gruden

(Lipov list, februar 2016)