Bohinjska turistična sirarska pot: mlečne dobrote izpod Julijcev

sirarska-pot-1

Mohant. Značilni pikantni bohinjski sir se mi je pred dobrim desetletjem povsem zameril. Njegov močan okus je pobil vse preostale, ki so jih premogli drugi bohinjski siri, in zdelo se mi je, da se ga ne bom nikoli znebila. »Ah, očitno ste poskusili čisto prestar mohant,« zmaje z glavo Dušan Jovič s kranjskega zavoda kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije. »Pokusite ga znova!« In sem ga, dober mesec staranega. Zamera se je razblinila kot milni mehurček. Okus za bogove!

Pa to še zdaleč ni bila edina dobra stvar majskega obiska bohinjske turistične sirarske poti. (Če prelepega dne sredi cvetočih travnikov in gozdov, kjer se temina iglavcev preliva z živahno zeleno na novo olistanega drevja, sploh ne upoštevam …) V sirarni Pr’Tonejovc v Polju, vasi med Bohinjsko Bistrico in Bohinjskim jezerom, je Simona Kejžar pravkar končevala sirjenje, v trgovinici pa so hlebčkom sira delali družbo še skuta, jogurti, kefirji, maslo … Na domačiji so v ogradi lenobno postopale krave. (Bohinjski sir je praviloma iz kravjega mleka, v Stari Fužini je le en sirar, ki prideluje tudi izdelke iz kozjega.)

Planine oživijo

Bohinjsko turistično sirarsko pot so odprli leta 2003 za ohranjanje tradicije sirarstva na planinah in kmetijah v dolini ter pomoč sirarjem pri prodaji izdelkov, pove Dušan Jovič, čigar zamisel je bila pot in ki je tudi vodja sicer Pharovega projekta. »Pot je bila pravzaprav nadaljevanje zgodnejšega projekta obnove planinskih sirarn na tem območju. Pred tem je delovala samo ena, na planini Krstenica. S projektom smo oživili tudi te, ki so zdaj povezane v sirarsko pot; z njo smo želeli spodbuditi povpraševanje po sirarskih izdelkih.«

sirarska-pot-2

 

Enajst v hribih, šest v dolini

Pot, ki je označena z rumenkastimi kažipoti z izpisom imena poti ter rdeče-belo Knafeljčevo markacijo, povezuje enajst sirarjev na planinah Zadnji Vogel, Krstenica, Velo polje, Laz, Konjščica, Uskovnica, Zajamniki, Gorelek in Zajavornik. V dolini pot povezuje šest sirarjev: poleg že omenjene Pr’Tonejovc še Pr’Kramarjo v Nemškem Rovtu, Pr’Prangarčk v Brodu, Pr’Fato v Stari Fužini, Pr’Odolnjeko v Studorju in Bohinjsko sirarno v Srednji vasi. Vanjo pa so pred kratkim začeli vključevati tudi ponudnike zunaj Bohinja – s širšega območja Zgornje Gorenjske, »da tudi tem sirarjem ponudimo možnost razvoja«, pojasnjuje Dušan Jovič.

Zorijo vsaj en mesec

Na kmetiji Pr’Kramarjo v Nemškem Rovtu nad Bohinjsko Bistrico v teh dneh končujejo prenovo prostorov v sirarni, a ti so se že pred leti navzeli prijetnega vonja rumenih hlebčkov, ki zorijo na policah: Njihov vonj preglasi vse preostale.

Vsaj mesec dni jih starajo, še raje dva, povesta zakonca Rozman, Dušan Jovič pa razloži: »Sirarji, vključeni v pot, ne prodajajo več sira, ki je zorel manj kot mesec dni, s čimer je zagotovljena njegova višja kakovost. Boljši okus.« Najdlje jih starajo od leta do poldrugega leta, s čimer pridobiva sir na čedalje močnejšem, pikantnem okusu in trdoti. Hlebčki tehtajo od kilograma in pol do treh kilogramov, so povečini poltrdi, njihov okus pa precej narekuje tudi pašno območje. (Paša je od pomladi do jeseni na prostem, ne samo na planinah, ampak tudi v dolini.) V pred leti oživljeni Bohinjski sirarni v Srednji vasi, edini, vključeni v pot, ki ji sirarstvo ni dopolnilna dejavnost, ampak osnovna, pa izdelujejo tradicionalni bohinjski sir s premerom 65 centimetrov. Hlebi so težki od 45 do 50 kilogramov, en kolut pa je iz približno 600 litrov mleka. A četudi je na pogled podoben ementalskemu siru, je mnenje, da gre za enak sir, napačno, poudarja sogovornik. »Je drugačnega okusa, ima drugačne luknje …«

Prve planine nad Bohinjem oživijo v začetku junija, pastirji pa odidejo z živino v dolino po navadi oktobra. V tem času je torej mogoče v planinskih stanih kupiti sveže mleko, skuto, sir … Dušan Jovič upa, da bodo lahko sčasoma uresničili tudi željo po ureditvi stanov za prenočevanje.

Zadovoljni z obiskom

Sirarji na poti so z obiskom sirarn in zanimanjem obiskovalcev za sirarske izdelke zadovoljni. Prihajajo tako domačini iz bližnje in širše okolice, povedo Pr’Tonejovcu in Pr’Kramarjo, pa tudi precej tujih turistov zamikajo mlečne posebnosti Bohinjskega. Sirarji v dolini so praviloma bolj kot ne vse dni na voljo za obiske, tako da individualni obiskovalci ne obstanejo pogosto pred zaprtimi vrati, pravi Dušan Jovič, za vnaprej dogovorjene skupine pripravljajo tudi oglede sirarjenja, lahko pa se v njem preizkusijo tudi obiskovalci.

Koliko pa vključujejo v svojo ponudbo bohinjske sirarske izdelke domači gostinci? Dušan Jovič meni, da jih, »poleg tega jih k temu spodbuja tudi nova blagovna znamka območja Bohinjsko«. Temu pritrdi Andrej Soklič iz sirarne Pr’Tonejovc. »Kupci so večinoma posamezniki, pa tudi gostinci. Sicer izdelke prodajamo tudi na tržnici v Bohinjski Bistrici.« Sirarsko pot pa vključujejo v svojo ponudbo tudi drugi turistični ponudniki: recimo kolesarjenje po poti, obisk planin …

Mateja Gruden

(Lipov list, junij 2015)